Po čem se programi individualne psihoterapije razlikujejo od skupinskega dela za zdravljenje motenj hranjenja?
Predvsem po INTENZIVNEJŠEM DELU IN TEMELJITEJŠI OBRAVNAVI. V individualnem procesu se popolnoma osredotočamo na posameznika in reševanje njegove problemske situacije. To omogoča celostno obravnavo in prinaša ob rednem procesu hitrejše rezultate ter učinkovitejše zdravljenje.
Skupinsko delo se na splošno osredotoča na razvoj skupinske dinamike. Zato kontekst skupinskega dela (ne glede na vrsto delovnega pristopa) ne zmore zaobjeti celostne individualne obravnave posameznika. V osnovi skupina niti ni namenjena takšnemu delu. Čeprav skupinsko delo navadno omogoči posameznikovo okrevanje in izboljšanje stanja, pa zdravljenje tako kompleksne problematike zahteva popolno osredotočenost na posameznika. Kajti posameznik se v skupini ne more sprostiti do takšne mere, kot jo zahteva proces zdravljenja. Za to bi rabil popolno strokovnjakovo pozornost, izključno namenjeno raziskovanju njegove osebne zgodbe. Ob koristih, ki jih posameznik pridobi, je bistvena pomanjkljivost dela v skupini, da je nemogoče popolnoma raziskovati svoje doživljanje. To pomeni, ob pripovedovanju sočasno spoznavati in razreševati raznoliko doživljanje sebe ob zadovoljivem vodstvu, zadostni spodbudi in podpori.
Časovno trajanje procesa je odvisno predvsem od stopnje razvitosti motnje hranjenja. Oseba ob aktivnem delu čuti pozitivne spremembe že v začetni fazi procesa. Za utrditev na novo pridobljenih izkušenj doživljanja sebe pa je vedno potreben čas. Reden proces pri blagih oblikah motenj hranjenja povprečno traja dvanajst mesecev. Razvite oblike motenj hranjenja zahtevajo daljšo navadno večletno obravnavo. Časovno trajanje posameznih procesov je odvisno od intenzitete nastale škode, dosedanjih posameznikovih prizadevanj za izboljšanje stanja in morebitnih že zaključenih obravnav s pozitivnimi učinki, ter tega, kako dolgo že posameznik živi s tovrstnimi težavami.
Antidepresivi lahko v določenih primerih začasno prispevajo k boljšim rezultatom zdravljenja ali vplivajo na katere druge sočasne težave (npr. depresijo). Zato blažijo simptome problematike motenj hranjenja. Vendar osebi ne pomagajo, da pride v stik s čustvenim doživljanjem, s čutenjem telesa ali z zavedanjem škodljivih prepričanj, ki jo ovirajo. Antidepresivi ji tudi ne odkrivajo funkcionalnih načinov vedenja v stiski. Šele to posamezniku omogoči, da začne postopoma spreminjati odnos do sebe. Proces zdravljenja tudi zahteva, da se uporaba antidepresivov v skladu s posameznikovimi zmožnostmi postopoma zmanjšuje in tudi dokončno preneha. Za psihofarmakološko področje je pristojna psihiatrična stroka - zdravniki specialisti psihiatrije, ki predpisujejo zdravila in vodijo evidenco rabe zdravil.
Sistemsko relacijska psihoterapija daje velik poudarek na čustveno doživljanje posameznika. Tako iz vidika njegove osebnostne strukture, ki je dobila temelje v primarni družini ter se je izoblikovala v drugih pomembnih medosebnih odnosih, kot tudi iz vidika terapevtskega odnosa, ki se vzpostavi v sami obravnavi. Ravno delo s čutenji je bistvenega pomena za zdravljenje osebe z motnjo hranjenja. Oseba se v procesu začenja zavedati, da so njena čutenja zelo pomembna, in da jo usmerjajo v življenju. Skozi pogovor in terapevtski odnos spoznava, kako ji lahko ozaveščanje čutenj pomaga.
Nimam motnje hranjenja, a nisem zadovoljna s seboj in redno hujšam. Vendar ni pozitivnih rezultatov. Izgubljeno težo znova pridobim. Iz razočaranja se pogosto prenajedam in posledično čutim krivdo. Vse to me precej »žre«. Ali mi lahko svetovanje pomaga?
Nenehno hujšanje, ki ga spremljajo »utesnjujoča« občutja prikriva resnični problem in opozarja na stisko človeka. Proces hujšanja v takšnem primeru služi kot nezavedno odvračanje pozornosti od globljega problema. Na to vas opozarja predvsem vaše slabo počutje in čustvena napetost. Hujšanje se ravno zaradi te funkcije nikoli ne konča uspešno. V kolikor imate voljo za spremembo vaše situacije, je vključitev v proces zelo priporočljiva. Tako postavimo cilje, ko še problematika ni popolnoma razvita. To skrajša časovno trajanje procesa, vam pa kontekst svetovanja omogoči, da si začnete pomagati.
HUJŠANJE je v našem družbenem okolju normalizirano (npr. »hitre diete« ter druga sredstva za hujšanje). Prav zaradi tega je področje motenj hranjenja precej razširjeno in hkrati prikrito. Redno hujšanje navadno že opozarja na težave s hranjenjem in z doživljanjem sebe. Lahko vodi v kronične oblike motenj hranjenja. Zato je individualno svetovanje namenjeno tudi osebam, ki nimajo izrazite motnje hranjenja, vendar prepoznavajo nezadovoljstvo s seboj in škodljiv odnos do hrane. To se pogosto kaže prav v slabi samopodobi, v obremenjevanju z načinom hranjenja in v tesnobi, ki osebi povzroča stisko.
Slišal sem za ortoreksijo in bigoreksijo. Ali imate za te vrste motenj hranjenja kakšen poseben način zdravljenja?
To so sodobne oblike težav s hranjenjem in doživljanjem sebe. Bistvo vsake motnje hranjenja je podobno. Skupne značilnosti so v stiski, ki jo doživlja oseba z motnjo hranjenja. To stisko povzroča večinoma nezaveden boj s čutenji, ki se manifestira preko telesa in prepoznava v raznolikosti škodljivih načinov hranjenja. Ne glede ali gre za okupiranost z določeno vrsto hrane, ali za specifične diete, podkrepljene z ekstremno telesno vadbo, za stradanje, bruhanje hrane ali prenajedanje, so motnje hranjenja enak klic na pomoč. Zato je način dela v programih individualnega svetovanja (ne glede na »vrsto« motnje hranjenja) v samem bistvu podoben. Proces zdravljenja motenj hranjenja vedno vodi v smer razreševanja vzrokov, ki jih simbolizira škodljiv način hranjenja.
Velja, da so motnje hranjenja težka bolezen, ki pusti posledice za celo življenje. Alkohol in droge lahko izključimo iz življenja, hrana ostane. Ali drži, da je človek zato vedno nagnjen k motnji hranjenja, in se mora kljub ozdravljenju še občasno kontrolirati pri svojem vedenju?
NE DRŽI. PROBLEMATIKA MOTENJ HRANJENJA JE POPOLNOMA OZDRAVLJIVA. Zato za ozdravljene posameznike ne obstaja "nagnjenost" k motnjam hranjenja.
Oseba, ki je vključena v reden proces zdravljenja lahko zavestno predela vse vidike problematike. To pomeni, da energijo, ki jo je rabila za potlačevanje bolečega doživljanja sebe, v procesu zdravljenja usmerja v odkrivanje in predelavo nezavednih psihičnih vsebin. Tako postopoma prihaja v stik z vsemi zavrtimi deli doživljanja sebe, kar ji omogoči, da svoje doživljanje integrira v vsakdanje življenje, ki posledično postaja vse bolj sproščeno.
Če ima oseba po končani obravnavi kadarkoli občutek, da se mora kontrolirati ob hrani, ji obravnava ni omogočala zdravljenja, temveč samo urejanje simptomov problematike. Takšna oseba občasno potrebuje mehanizem kontrole ob hrani ali pri preprečevanju negativnih misli, ki jo subtilno napeljujejo na staro pot. Ozdravljena oseba je ob hrani popolnoma sproščena in nima zadržkov. Trajno je razrešila problematiko motenj hranjenja, kar ji je omogočilo, da je ustvarila nežno in empatično držo do sebe. Zaradi tega se zaveda dragocenosti življenja, svojih edinstvenih potencialov in darov. To osebo naravno motivira in ji daje moč, da lahko uresničuje zastavljene cilje ter ambicije. Na poti spontanosti in ustvarjalnosti pa ni prostora za kontrolo, ki je krojila poznan način življenja z motnjo hranjenja.
Kako naj vem, da bo moja izbira strokovne pomoči pravilna, saj ne bi rad ugotovil, da sem zapravljal čas in denar?
Smiselno je upoštevati izhodiščen pristop dela, ki nakazuje, ali se obravnava osredotoča na urejanje simptomov ali na zdravljenje osebe. Na primer, kognitivno vedenjski pristopi, ki se primarno osredotočajo na spreminjanje miselnih vzorcev in temeljijo na premisi, da imajo miselni procesi najpomembnejšo vlogo pri nastanku in vzdrževanju psihičnih motenj, lahko do določene mere izboljšajo stanje, v določeni fazi okrevanja je kognitivno opolnomočenje tudi nujno, vendar niso zadovoljiv pristop za zdravljenje osebe z motnjo hranjenja. Prav tako so nezadovoljivi delovni pristopi, ki se osredotočajo na učenje veščin za krepitev pozitivne samopodobe iz vidika »sprejmi se, takšen kot si«, in so navadno podkrepnjeni z raznimi treningi za povečanje asertivnosti in čuječnosti. Takšno delo pogosto vodi k še večjemu potlačevanju čutenj in s tem utrjevanju temeljne čustvene problematike, ki se skriva za motnjo hranjeja.
Ne glede na delovni pristop je zelo pomembno, da posameznik kritično pristopa do dejanskega dela. Za posameznika, ki se vključi v strokovno obravnavo je najbolje da že od prvega srečanja naprej preverja, ali mu proces pomaga k napredovanju in s tem daje oporo ter upanje. Ali pa ga občasno bega odzivnost obravnave na njegove potrebe, kar povzroča negotovost. Posameznik se lahko vpraša:
V kolikor po prvih srečanjih posameznik ne začuti nobenih pozitivnih sprememb v svojem doživljanju, ob tem da upošteva podana navodila, je izredno majhna verjetnost, da mu bo obravnava v prihodnje koristila.
Ob tem je še potrebno vedeti, da se rezultati učinkovitega okrevanja kažejo sproti. To pomeni, da lahko oseba konstantno prepoznava napredek, ki ga omogoča obravnava. Izjeme so mejni primeri, ko se posameznik bori z motnjo hranjenja že vrsto let. V nekaterih takšnih primerih obstaja možnost, da se stanje na začetku zaradi posega v dolgoletno rutino organiziranja vsakdana z motnjo hranjenja lahko tudi poslabša, a kljub temu mora posameznik čutiti zaupanje v sam proces in v trud, ki ga vanj vlaga.
Zato je VKLJUČENOST V VSAKDANJE ŽIVLJENJE ZA NAŠE PROCESE OKREVANJA IZREDNO POMEMBNA. To pomeni, da oseba redno opravlja obveznosti (na primer študij ali poklicno delo) in se sočasno udeležuje srečanj, ki jih lahko neobremenjeno vključi v svoj urnik. Na takšen način tudi pridobimo material za delo iz aktualnih zadev, hkrati pa posamezniku omogočimo, da samostojno živi svoje življenje od redni strokovni podpori in spremljanju. Kajti zadovoljivo samozaupanje, ki daje občutek, da smo zadevam lahko kos, lahko pridobimo le v realnem okolju, ki od nas zahteva reagiranje in spopadanje z nepredvidljivostjo zunanjih okoliščin.
Mlademu človeku, ki je že dalj časa navajen na življenje z motnjo hranjenja, se lahko zdi, da težave niso akutne. Dejstvo pa je, da se spopadate z motnjo hranjenja že vsaj sedem let, kar pomeni, da lahko vaše težave puščajo tudi resne posledice na fizični ravni. Njihova škodljivost se lahko pokaže tudi kasneje, čeprav lahko trenutno deluje, da imate situacijo pod kontrolo. Menim, da se nima smisla tolažiti, da strokovna pomoč ni potrebna. Bolje je realno pogledati, in če imate motivacijo za spremembo, je zelo priporočljivo, da pričnete težave reševati. Čeprav ste navajeni živeti z motnjo hranjenja, lahko začnemo delati in postopoma vnašati spremembe v vaš vsakdan, ki vam bodo omogočile, da stisk ne boste rabili več reševati na takšne uničevalne načine. Ne glede na zadovoljujoče socialno življenje okrevanje od motnje hranjenja omogoči, da se zadeve samo še izboljšajo. Kajti motnja hranjenja jemlje veliko energije, ki bi se jo lahko produktivno porabilo. Navadno učinke okrevanja zaznavamo v tem, da se naši odnosi poglobijo, da smo bolj pristni pri izražanju sebe, preprosto rečeno, s tem ko začnemo sprejemati sebe in se začenjamo imeti radi, se ojača tudi doživljanje drugega in našega odnosa do njega. Prav tako je smiselno upoštevati to, če boste načrtovali družino. Iz tega vidika menim, da je nujno, da se takšne dolgotrajne težave razrešijo, da z njimi ne bremenite morebitnih otrok in sebe ne spravljate v še bolj nemočne situacije, ki se navadno pojavijo v družini, ko se od motenj hranjenja nezadovoljivo okreva.