Strokovna pomoč za zdravljenje problematike
motenj hranjenja.
Proces zdravljenja
osebe z motnjo
hranjenja.

Pomoč
pri prepoznavanju
motnje hranjenja.
Informacije za starše.

VSEBINA › Informacije za starše obolelih otrok
                  › Starševska preventivna vloga in starševska vloga v procesu otrokovega okrevanja
                  Pomoč pri prepoznavanju otrokovih težav
                  › Kako pomagati otroku?
                  › Ko odraščajoč otrok zavrača strokovno pomoč
                  › Psihoterapija za starše



Informacije za starše obolelih otrok


Otrok razvija problematiko motenj hranjenja, ker je ujet v čustveno stisko. Čeprav se lahko ta stiska na zunaj prikriva, ali kaže v kakšni milejši preobleki, ujetost v čustveno stisko priča da je otroku hudo. Pri soočanju z otrokovimi težavami je potrebno tudi vedeti, da je problematika motenj hranjenja v osnovi navadno družinska problematika. To prepoznavamo iz dveh vidikov, ki tvorita strokovna temelja naših programov svetovanja.
 

  • OTROKOV PRIMARNI ODNOS - Psihološka znanost je z razcvetom v drugi polovici 20. stoletja prikazala, da je otrokov psihični razvoj odvisen od značilnosti primarnega odnosa s staršem (J. Bowlby 1969, 1973, 1980, 1988, Daniel N. Stern. 1977, 1985, 1995). Temelji psihopatologije, izvirajoče iz nezmožnosti reševanja duševnih stisk, neustreznih emocionalnih odzivov in pomanjkanja občutenja lastne vrednosti, nastajajo v otrokovem najzgodnejšem obdobju. Način kako starš ravna z otrokom od rojstva dalje izrazito oblikuje otrokove zmožnosti zavedanja lastnega duševnega sveta, njegov nivo samospoštovanja in samozavesti ter njegovo samopodobo.

  • VPETOST OTROKA V DRUŽINSKO DELOVANJE - Sočasno z raziskovalnimi dosežki je psihoterapevtska praksa, osnovana na sistemskih in relacijskih teoretičnih smereh, odkrivala moč družinskega sistema. Družinski sistem tvori nevidna povezanost članov družine, ki temelji na nezavedni psihodinamiki in usmerja družinsko življenje (Stephen A. Mitchell 2000). Na podlagi te povezanosti ima vsaka družina svoja nezavedna pravila, zahteve, potrebe, razmejitve, načine sporazumevanja in specifične vloge, ki jih zasedajo člani družine. Takšna nevidna družinska povezanost omogoča da otrok čuti, karkoli se dogaja v družini. To pomeni, da čuti vsako subtilno nepredelano emocionalno napetost. Četudi jo poskuša starš pred njim spretno prikriti in ga tako obvarovati. Nevidna povezanost družine med drugim omogoča, da otrok nase prevzema starševska neprijetna čutenja. Zato so otrokovi neprimerni čustveni odzivi močno pogojeni s starševskim počutjem. Otrok je zaradi duševne senzitivnosti in nerazvitosti najšibkejši člen družine. Zato zboli. Iz sistemsko relacijskega vidika ustaljeni rigidni vzorci družinskega delovanja (kot so načini sporazumevanja, obravnavanja konfliktov, izražanja določenih čustev in meje zasebnosti) ohranjajo pogoje za obstoj problematike motenj hranjenja pri otroku.

Škodljive posledice za otrokov razvoj pogostokrat nastajajo, ko se starši neustrezno vedejo do otroka in ne vedo, da škodijo otroku. V takšnih primerih je škodljivo vedenje do otroka povezano z utrjenimi starševskimi vzorci delovanja, ki so so se izoblikovali skozi celotno starševsko zgodovino odnosov z drugimi. Človeka lahko raznolike nepredelane čustvene izkušnje zaznamujejo tako močno, da v določenih situacijah enostavno ne zmore in ne zna drugače delovati. Zaradi tega lahko nehote rani druge (D. N. Stern in N. Bruschweiler Stern 1997). Zato je soočanje s preteklimi napakami normalen del človekove izkušnje, ki omogoča prepoznanje nastalega problema. Prepoznanje problema pa je že začetek razreševanja neugodne situacije in pomoč otroku.


Ob tem je smiselno poudariti, da je soočanje z otrokovo motnjo hranjenja težka situacija. V starših pogosto vzbudi občutja krivde. Čustvo krivde, ki temelji na odgovornosti spodbudi človeka da nekaj ukrene. Dokler si starš dovoli čutiti krivdo, je vse v redu. Ta boli, a starševsko čutenje bolečine je v največjo otrokovo korist.



STARŠEVSKA PREVENTIVNA VLOGA IN POMEN STARŠEVSKEGA SODELOVANJA V PROCESU OTROKOVEGA OKREVANJA
Starši lahko preprečijo razvoj problematike motenj hranjenja pri otroku. Imajo tudi bistveno funkcijo v procesu zdravljenja otroka, ko se je problematika že razvila. Informacije o starševski preventivni vlogi in o pomoči otroku pri okrevanju so na voljo v člankih:
Kako obvarovati otroka motenj hranjenja?
Starševska moč prepoznavanja in preprečevanja razvoja motnje hranjenja pri otroku;
Ali otrok razvija zametke motenj hranjenja?;  

Starševsko prepoznavanje otrokove ranjenosti ter preprečevanje razvoja in zdravljenje motnje hranjenja; 
Otrok v duševni stiski

Pomoč pri prepoznavanju otrokovih težav

Otrokove čustvene težave se lahko izražajo na različnih področjih doživljanja in lahko tekom njegovega odraščanja spreminjajo zunanjo pojavnost. Zato lahko včasih izgleda da se stanje otroku izboljšuje, ko le spreminja obliko. Področje vedenjskih znakov s katerimi otrok lahko sprošča svojo stisko pa je mnogovrstno. 

Pri prepoznavanju otrokove stiske je smiselno biti pozoren na spremembe na področju hranjenja (npr. nejasni rituali ob hranjenju, načrtno hujšanje, prenajedanje, neješčnost, namerno bruhanje hrane); samopodobe (npr. obremenjevanje in zavzetost z zunanjim videzom, nezadovoljstvo z obliko telesa); samospoštovanja in samozavesti (npr. podcenjevanje sebe, postavljanje prestrogih zahtev sebi, pomanjkanje ciljev in ambicij, popuščanje in vedenjske težave v šoli); izražanja sebe (npr. impulzivno vedenje, prepiranje, otopelost, pretirana mirnost, depresivnost, brezvoljnost). Spremljajoči pokazatelji, da je otrok v stiski, so lahko tudi znaki samopoškodovanja in nevarnih vedenj (npr. grizenje nohtov in druga fizična napadanja svojega telesa, zauživanje alkohola, kajenje marihuane, zadrževanje v škodljivi vrstniški skupini, kraja, laganje, ogrožajoče športne aktivnosti, intenzivna utrujajoča telovadba).

Če se prepoznavajo kakršni koli sočasni fizični znaki, ki kažejo na otrokovo spremenjeno zdravstveno stanje, je smiselno obiskati osebnega zdravnika. Pri prepoznavanju otrokovih težav je potrebno izključiti morebitne organske in bolezenske vzroke.


OPOZORILO: Otrokova duševna stiska se z lahkoto zamaskira v predvidene psihosomatske, razvojne in vedenjske težave odraščajoče dobe. Posledično se otrokovo stanje zmotno obravnava kot prehodno in zanj nenevarno. To je še posebej možno, ker lahko otrokova psihopatologija pogostokrat spreminja svoje zunanje izraze. Zato so starševski ponavljajoči občutki in slutnje, da nekaj ni v redu, izjemno dragocen vir prepoznavanja otrokove stiske. To pomeni, da pride v poštev razpon kakršnih koli znakov otrokovega doživljanja in vedenja, ki v staršu prebujajo zaskrbljenost. 

Pri tem je vredno upoštevati, da prej kot prepoznamo nastajajoče težave pri otroku, hitreje mu lahko začnemo pomagati, s tem pa preprečimo nadaljnje škodljive posledice in tudi bistveno skrajšamo časovno trajanje obravnave.


NASVETI STARŠEM: Debelost in duševne stiske. Bulimija in opozorilni znaki. Otroci nočejo jesti zajtrka. Najstniki in hujšanjeStarševska preventivna funkcija.  Kompliciranje pri izbiri hrane in ukvarjanje s športom.  Občasno zavračanje hrane in otrokovo čustveno doživljanje. Najstnica v stiski.

 

Kako pomagati otroku?


Če starš samo sluti, da je nekaj narobe, je smiselno ukrepati. Mlajši otroci ne morejo z besedami izraziti svojo stisko in tako priklicati odraslih na pomoč. Tudi nimajo orodij, da bi lahko sami rešili svojo stisko. Duševne stiske izražajo preko vedenja in s svojim vedenjem vedno kličejo na pomoč starše. Ravno od starševskega ukrepanja so v takšnih situacijah popolnoma odvisni. Tudi odraščajoči mladoletni otroci zase ne morejo odgovarjati, v smislu da bi sami iskali učinkovito strokovno pomoč. To je starševska naloga. Zato imajo starši, dokler je otrok odvisen od njih ogromno moč pri zdravljenju otroka.   


Obstajajo različne možnosti obravnave, ki so odvisne od posamezne situacije. Najustreznejšo obravnavo izberemo v skladu z otrokovo starostjo, s stopnjo razvoja problematike motenj hranjenja in glede na družinske razmere.


 


Ko odraščajoč otrok zavrača strokovno pomoč


Odraščajoči otroci, predvsem v zgodnjem obdobju najstništva, včasih odločno zavrnejo kakršno koli strokovno pomoč. S tem navadno sporočajo staršem, naj nekaj spremenijo. Njihovo delovanje je razumno. Kadar je otrok vsakodnevno odvisen od staršev oziroma živi s starši, je smiselno da se v strokovno obravnavo vključi starš. Ker je problematika motenj hranjenja vpeta v celotno družino obstaja možnost pomoči otroku, četudi jo sam odklanja. Zato je smiselno spoštovati otrokove želje glede obravnave in njegovo pravico do zasebnosti.


Starš lahko otroku prihrani leta trpljenja. Z ustrezno strokovno pomočjo lahko zaustavi razvoj problematike, ki sčasoma postaja vse bolj kompleksna in nevarna. Ob tem je stopnjevanje problematike motenj hranjenja koristno obravnavati iz funkcionalnega vidika. Ta razkrije, da otroku motnja hranjenja služi kot boleča strategija preživetja. To preprosto pomeni, da bolj kot je otroku hudo, bolj jo potrebuje.




 

Psihoterapija za starše


ZAKAJ DELO  S STARŠI, ČE IMA TEŽAVE OTROK?
 

Pri mladoletnih otrocih je samostojna obravnava lahko le delno učinkovita. Predvsem zato, ker je otrok na čustveni ravni močno povezan s staršem, in ker je družinski sistem močnejši od otroka. Čeprav lahko strokovna pomoč trenutno blagodejno deluje na otroka, ima otrokov ustaljen odnos s staršem močnejši vpliv. Učinkovito zdravljenje otroka vedno prinaša spremembe v družinsko delovanje. Zaradi sprememb v otrokovem vedenju pa velikokrat prihaja do dodatnih težav v odnosu s staršem. Ker starš ni osebnostno pripravljen na otrokove spremembe, ne zna z njim ravnati oziroma se nanj odzivati, kot bi bilo za celovit proces okrevanja potrebno. To povzroča dodaten stres, ki mu starši velikokrat ne morejo biti kos. Otrokovi simptomi se tako z vrnitvijo v nespremenjeno domače okolje obnavljajo. Ali pa kakšne težave, začenja razvijati morebiten sorojenec. Zato je v primerih mladoletnih otrok nujno potrebno sodelovanje staršev. 

Zaradi tega v Svetovalnici Introspekta ne nudimo samostojne strokovne obravnave otroku. Prav tako ne izvajamo skupinskih obravnav staršev, ki primarno zaradi delovnega ustroja ne omogočajo zadovoljivega vpogleda v specifičen odnos starša in otroka ter delovanje določene družine, kar bi omogočilo ustrezno starševsko pomoč otroku. Temveč vodimo psihoterapevtske procese za starše, v katere se vključijo posamezni starši z namenom razrešiti otrokove težave. Otrok v takšni obravnavi ne rabi sodelovati, saj mu posredno pomagamo v odnosu s staršem.


VZPOREDNA OBRAVNAVA STARŠA IN OTROKA

Izjeme so primeri starejših najstnikov, ki imajo kronično obliko motenj hranjenja, na primer anoreksijo ali bulimijo. V slednjih situacijah je zelo priporočljivo, če najstnik z razvito motnjo hranjenja želi sodelovati, in če je dorasel takšnemu delu, da se ga vključi v obravnavo. V takšnih primerih vodimo vzporedno ločeno obravnavo najstnika in starša. To nam omogoča, da lahko sočasno spremljamo, kaj se dogaja v specifičnih situacijah iz perspektive starša in otroka. Hkrati pa na takšen način odraščajoč otrok lahko tudi zaupa strokovnjaku, v tistih zadevah, glede katerih se še ne more pogovoriti s staršem.

POTEK DELA

Psihoterapijo za starše izvajamo na podlagi sistemsko relacijskih principov, ki dajejo velik poudarek odnosom in družinskim dejavnikom pri nastanku in vzdrževanju čustvenih motenj, kot so motnje hranjenja.
 
Prvo srečanje je navadno namenjeno ocenitvi stanja že nastale škode in iskanju najprimernejše obravnave za razrešitev otrokove situacije. Proces psihoterapije za starše poteka v obliki strokovno vodenega pogovora, ki temelji na vzpostavitvi psihodinamske obravnave. Raziskujemo kaj se dogaja v odnosu do otroka, kakšne učinke ima to na doživljanje starša, kako učinkovito delovati in spreminjati neustrezne vzorce medosebnega sporazumevanja. Velik poudarek dajemo na starševsko čustveno doživljanje, ki se prebuja ob otrokovem vedenju. Na podlagi tega otroku pomagamo v skladu z njegovimi in s starševskimi zmožnostmi izražati nesprejemljiva in boleča občutja, ki ga silijo v škodljivo delovanje do sebe in drugih. 
 
Psihodinamska obravnava je celovit proces, ki posega na posameznikov nezavedni nivo doživljanja in prinaša trajne osebnostne spremembe. Takšno delo omogoča, da ob pomoči otroku, spremembe v delovanju enega starša pozitivno vplivajo na funkcioniranje celotnega družinskega sistema. 

Psihoterapija za starše je namenjena staršem otrok vseh starostnih stopenj. Strokovna pomoč je primerna:
 

  • Za starša otroka, ki je premlad da bi bila njegova vključitev v samostojno strokovno obravnavo lahko dolgoročno zadovoljivo učinkovita.
  • Za starša najstnika, ki zavrača strokovno pomoč. Obravnava je smiselna tudi v nekaterih situacijah starejših mladostnikov, če so ti še odvisni od starša oziroma z njim živijo.
  • Za starša najstnika, ki je vključen v strokovno obravnavo, a je sodelovanje starša nujno za zadovoljiv proces okrevanja. 
  • Za starša odraščajočega otroka, ki že je vključen v strokovno obravnavo, a starš čuti da potrebuje pri soočanju z otrokovim okrevanjem strokovno pomoč.

CILJ PROCESA JE DOKONČNA ODPRAVA OTROKOVIH TEŽAV

To pomeni da otrok celovito okreva. S tem tudi preprečimo, da bi se težave po končani obravnavi začele izražati na drugih področjih otrokovega doživljanja, ki niso povezana s hranjenjem. Ob takšnem delu se navadno izboljša delovanje celotne družine, tudi če pred tem ni imela očitnejših težav in konfliktov. Preprosto rečeno, člani so lahko še pristnejše povezani, lažje prepoznavajo in izražajo svoja čustva in se posledično lahko imajo bolj radi.


Imate dodatna vprašanja? Svoje vprašanje postavite na info@introspekta.si. Odgovorili vam bomo v najkrajšem možnem času.

Svetovalnica za motnje hranjenja INTROSPEKTA | info@introspekta.si | tel.: 040 202 695 | Pravno obvestilo | Struktura strani