svetovalnica za motnje hranjenja

Otrokove čustvene težave se lahko izražajo na različnih področjih doživljanja in lahko tekom njegovega odraščanja spreminjajo zunanjo pojavnost. Zato lahko včasih izgleda da se stanje otroku izboljšuje, ko le spreminja obliko. Področje vedenjskih znakov s katerimi otrok lahko sprošča svojo stisko pa je mnogovrstno. 

Pri prepoznavanju otrokove stiske je smiselno biti pozoren na spremembe na področju hranjenja (npr. nejasni rituali ob hranjenju, načrtno hujšanje, prenajedanje, neješčnost, namerno bruhanje hrane); samopodobe (npr. obremenjevanje in zavzetost z zunanjim videzom, nezadovoljstvo z obliko telesa); samospoštovanja in samozavesti (npr. podcenjevanje sebe, postavljanje prestrogih zahtev sebi, pomanjkanje ciljev in ambicij, popuščanje in vedenjske težave v šoli); izražanja sebe (npr. impulzivno vedenje, prepiranje, otopelost, pretirana mirnost, depresivnost, brezvoljnost). Spremljajoči pokazatelji, da je otrok v stiski, so lahko tudi znaki samopoškodovanja in nevarnih vedenj (npr. grizenje nohtov in druga fizična napadanja svojega telesa, zauživanje alkohola, kajenje marihuane, zadrževanje v škodljivi vrstniški skupini, kraja, laganje, ogrožajoče športne aktivnosti, intenzivna utrujajoča telovadba).

Če se prepoznavajo kakršni koli sočasni fizični znaki, ki kažejo na otrokovo spremenjeno zdravstveno stanje, je smiselno obiskati osebnega zdravnika. Pri prepoznavanju otrokovih težav je potrebno izključiti morebitne organske in bolezenske vzroke.

OPOZORILO: Otrokova duševna stiska se z lahkoto zamaskira v predvidene psihosomatske, razvojne in vedenjske težave odraščajoče dobe. Posledično se otrokovo stanje zmotno obravnava kot prehodno in zanj nenevarno. To je še posebej možno, ker lahko otrokova psihopatologija pogostokrat spreminja svoje zunanje izraze. Zato so starševski ponavljajoči občutki in slutnje, da nekaj ni v redu, izjemno dragocen vir prepoznavanja otrokove stiske. To pomeni, da pride v poštev razpon kakršnih koli znakov otrokovega doživljanja in vedenja, ki v staršu prebujajo zaskrbljenost. 

Pri tem je vredno upoštevati, da prej kot prepoznamo nastajajoče težave pri otroku, hitreje mu lahko začnemo pomagati, s tem pa preprečimo nadaljnje škodljive posledice in tudi bistveno skrajšamo časovno trajanje obravnave.

NASVETI STARŠEM: Debelost in duševne stiske. Bulimija in opozorilni znaki. Otroci nočejo jesti zajtrka. Najstniki in hujšanje.  Starševska preventivna funkcija.  Kompliciranje pri izbiri hrane in ukvarjanje s športom.  Občasno zavračanje hrane in otrokovo čustveno doživljanje. Najstnica v stiski.

 

Kako pomagati otroku?

Če starš samo sluti, da je nekaj narobe, je smiselno ukrepati. Mlajši otroci ne morejo z besedami izraziti svoje stiske in tako priklicati odraslih na pomoč. Tudi nimajo orodij, da bi lahko sami rešili svojo stisko. Duševne stiske izražajo preko vedenja, in s svojim vedenjem vedno kličejo na pomoč starše. Ravno od starševskega ukrepanja so v takšnih situacijah popolnoma odvisni. Tudi odraščajoči mladoletni otroci zase ne morejo odgovarjati, v smislu, da bi sami iskali učinkovito strokovno pomoč. To je starševska naloga. Zato imajo starši, dokler je otrok odvisen od njih ogromno moč pri zdravljenju otroka.   

Ko odraščajoč otrok zavrača strokovno pomoč

Odraščajoči otroci, predvsem v zgodnjem obdobju najstništva, včasih odločno zavrnejo kakršno koli strokovno pomoč. S tem navadno sporočajo staršem naj nekaj spremenijo. Njihovo delovanje je razumno. Kadar je otrok vsakodnevno odvisen od staršev oziroma živi s starši, je smiselno, da se v strokovno obravnavo vključi starš. Ker je problematika motenj hranjenja vpeta v celotno družino obstaja možnost pomoči otroku, četudi jo sam odklanja. Zato je smiselno spoštovati otrokove želje glede obravnave in njegovo pravico do zasebnosti.

Starš lahko otroku prihrani leta trpljenja. Z ustrezno strokovno pomočjo lahko zaustavi razvoj problematike, ki sčasoma postaja vse bolj kompleksna in nevarna. Ob tem je stopnjevanje problematike motenj hranjenja koristno obravnavati iz funkcionalnega vidika. Ta razkrije, da otroku motnja hranjenja služi kot boleča strategija preživetja. To preprosto pomeni, da bolj kot je otroku hudo, bolj jo potrebuje.

Psihoterapija za starše

ZAKAJ DELO  S STARŠI, ČE IMA TEŽAVE OTROK?
 

Pri mladoletnih otrocih je samostojna obravnava lahko le delno učinkovita. Predvsem zato, ker je otrok na čustveni ravni močno povezan s staršem, in ker je družinski sistem močnejši od otroka. Čeprav lahko strokovna pomoč trenutno blagodejno deluje na otroka, ima otrokov ustaljen odnos s staršem močnejši vpliv. Učinkovito zdravljenje otroka vedno prinaša spremembe v družinsko delovanje. Zaradi sprememb v otrokovem vedenju velikokrat prihaja do dodatnih težav v odnosu s staršem. Ker starš ni osebnostno pripravljen na otrokove spremembe, ne zna z njim ravnati oziroma se nanj odzivati, kot bi bilo za celovit proces okrevanja potrebno. To povzroča dodaten stres, ki mu starši velikokrat ne morejo biti kos. Otrokovi simptomi se tako z vrnitvijo v nespremenjeno domače okolje obnavljajo. Ali pa kakšne težave začenja razvijati morebiten sorojenec. Zato je v primerih mladoletnih otrok nujno potrebno sodelovanje staršev. 

Zaradi tega v Svetovalnici Introspekta ne nudimo strokovne obravnave otroku. Prav tako ne izvajamo skupinskih obravnav staršev, ki primarno zaradi delovnega ustroja ne omogočajo zadovoljivega vpogleda v specifičen odnos starša in otroka ter delovanje določene družine, kar bi omogočilo ustrezno starševsko pomoč otroku. Temveč vodimo psihoterapevtske procese za starše, v katere se vključijo posamezni starši z namenom razrešiti otrokove težave. Otrok v takšni obravnavi ne sodeluje, saj mu posredno pomagamo v odnosu s staršem.

Psihoterapija za starše je namenjena staršem otrok vseh starostnih stopenj. Strokovna pomoč je primerna:
 

• Za starša otroka, ki je premlad da bi bila njegova vključitev v samostojno strokovno obravnavo lahko dolgoročno zadovoljivo učinkovita.
• Za starša najstnika, ki zavrača strokovno pomoč. Obravnava je smiselna tudi v nekaterih situacijah starejših mladostnikov, če so ti še odvisni od starša oziroma z njim živijo.
• Za starša najstnika, ki je vključen v strokovno obravnavo, a je sodelovanje starša nujno za zadovoljiv proces okrevanja. 
• Za starša odraščajočega otroka, ki že je vključen v strokovno obravnavo, a starš čuti da potrebuje pri soočanju z otrokovim okrevanjem strokovno pomoč.

To pomeni, da otrok celovito okreva. S tem tudi preprečimo, da bi se težave po končani obravnavi začele izražati na drugih področjih otrokovega doživljanja, ki niso povezana s hranjenjem. Ob takšnem delu se navadno izboljša delovanje celotne družine, tudi če pred tem ni imela očitnejših težav in konfliktov. Preprosto rečeno, člani so lahko še pristnejše povezani, lažje prepoznavajo in izražajo svoja čustva, ter se posledično lahko imajo bolj radi.

Staršem priporočamo, da za več informacij o psihoterapiji za starše in o našem delovanju na področju razvojne psihopatologije otrok, med katero spadajo tudi motnje hranjenja, obiščejo našo spletno stran: www.psihologijazascititiotroka.si.