svetovalnica za motnje hranjenja

• O MOTNJAH HRANJENJA
  • Osnovna dejstva o motnjah hranjenja
  • Prepoznavanje motnje hranjenja
  • Zdravljenje motnje hranjenja
  • Pogosta vprašanja in odgovori
  • Informacije za starše obolelih otrok
  • Popularizacija motenj hranjenja

• PSIHOTERAPIJA
  • Komu je namenjena?
  • Načela dela
  • Izbira strokovnjaka

• O NAS
  • Prispevki

• CENIK in NAROČANJE
  • Lokacija Ljubljana

          

Osnovna dejstva o motnjah hranjenja

 

Vloga primarne družine pri nastanku problematike

• Otrokova zavest in aktivnost sta v jedru socialno vzpostavljeni. Otrokov svet je vsestransko socialen, zato se večina stvari, ki jih otrok počne, čuti in dojema, dogaja v odnosu z drugimi (D. N. Stern 1985).
• Otrok ima vrojeno potrebo po navezanosti, to pomeni, da že ob rojstvu išče stik s sočlovekom, ki bi mu bil na voljo in bi imel senzitivnost za njegove potrebe in želje. Značilnosti odnosa navezanosti otroku gradijo shemo po kateri bo doživljal svet in se prilagajal življenjskim situacijam (M. S. Ainsworth 1965, J. Bowlby 1988).
• Izkušnje iz odnosa zgodnje navezanosti imajo direkten vpliv na oblikovanje raznolikih procesov v razvijajočih se otrokovih možganih, kot so spomin, regulacija emocij in značilnosti vedenja v medosebnih odnosih (Daniel J. Siegel 1999).
• Otrokova psihična struktura je sestavljena iz njegovih najzgodnejših doživetij s starši. Doživetja iz primarne interakcije s skrbnikom imajo ključen pomen za razvoj vedenjskih, čutenjskih in miselnih vzorcev.  Zato je v zgodnjem otroštvu položen temelj duševnega zdravja. V prvih treh letih življenja si otrok ustvarja »koncept sebe« v razmerju do resničnosti, ki jo zanj kreira družinsko okolje (D. W. Winnicott 1957).
• Posameznikova samopodoba je zgrajena na temelju osnovnih odnosov s pomembnimi drugimi v izvorni družini. Doživetja, ki jih ima otrok s starši se internalizirajo in postanejo mentalni modeli odnosov do sebe in drugih (H. Kohut 1987).

---

V okolju, ki dolgoročno ovira psihični razvoj otroka in izražanje njegovih razvojnih potreb, je otroku oteženo razvijanje osebnostne integritete. To mu onemogoča spontano doživljanje sebe, naravno sprejemanje sebe in učinkovito izražanje sebe. Otrok tako ostaja neopremljen za spopadanje s frustracijami in z življenjskimi stiskami. Zato obstaja možnost, da se v problemskih situacijah zateče k samouničujočemu vedenju. V primeru kronične stiske lahko otrok razvije vzorec samouničujočega vedenja, ki mu služi kot strategija preživetja (npr. motnjo hranjenja).

---

DRUŽINA IN SISTEMSKO RELACIJSKI VIDIK - Sistemsko relacijske teoretične smeri definirajo družino kot sistem v katerem so člani povezani preko nezavedne intrapsihične, interpersonalne in sistemske dinamike, ki usmerja njihovo družinsko življenje (M. Bowen 1978, D.E. Scharff in J. S. Scharff 1987, S. A. Mitchell 1988 in drugi). Zato ima vsaka družina svoja nezavedna pravila, zahteve, potrebe, razmejitve, načine sporazumevanja in specifične vloge, ki jih zasedajo člani družine. Motnje hranjenja postanejo v prepletu medosebnih relacij družinskega sistema pomembna regulativna funkcija, ki pomaga ohranjati ravnovesje družinskega funkcioniranja.

Iz sistemskega vidika je motnja hranjenja odraz družinskih odnosov. Oseba, ki se bori z motnjo hranjenja nosi nezavedno breme družine, ki se v družinski realnosti pogosto izraža na področjih izražanja čutenj, razmejitev med člani družine, medosebne komunikacije in reševanja konfliktov. Otrok z motnjo hranjenja navadno pripomore k vzdrževanju ustaljenega načina družinskega funkcioniranja.

---

VPLIV OSEBNOSTNIH LASTNOSTI - Poudarjanje, da k nastanku motnje hranjenja pripomorejo osebnostne lastnosti posameznika (npr. prilagodljivost, pridnost, rigidnost, želja po zadovoljitvi okolice, perfekcionizem) je zavajajoče. Vsekakor pripomorejo. Otrok se tudi rodi s svojstvenim karakterjem in temparamentom. Vendar moramo ob tem izpostaviti, da se omenjene lastnosti večinoma razvijejo v interakciji z okoljem in kot posledica prilagoditve družinskemu okolju. To v določenem obdobju od otroka zahteva razvoj specifičnih značilnosti, ki mu omogočajo optimalno prilagoditev na obstoječe družinske razmere. 

---

STARŠEVSKA FUNKCIJA - Stiska otroka, ki se izraža z motnjami hranjenja lahko spodbudi starša da premisli, kaj je šlo narobe, da njegov otrok trpi. Prav tako, da se zave kako lahko pomaga otroku, ko še ima to možnost. Starši imajo v takšnih situacijah ogromno moč. Pogosto so edine osebe, ki lahko s pravilnim zavedanjem glede nastale situacije in ustreznim ravnanjem mladoletnemu otroku učinkovito pomagajo. INFORMACIJE ZA STARŠE OBOLELIH OTROK.

Otrok lahko v nasprotnem primeru postane zaradi motnje hranjenja stigmatiziran član družine, ker povzroča probleme, je težaven, hujša brez razlogov, ker je že od nekdaj preveč občutljiv, takšen pač je, vedno je bil bolj okrogel. Ob tem se lahko starši nenehno trudijo, da bi ga spravili na zdravljenje, vendar na neustrezne načine. To situacijo poslabšuje. Ali pa njegovo stisko prezrejo, in mu ne verjamejo, ko jim zaupa težave. V takšnih situacijah starši ovirajo otroka v procesu okrevanja.
 

 

Prepoznavanje motenj hranjenja

---