Strokovna pomoč za zdravljenje problematike
motenj hranjenja.
Proces zdravljenja
osebe z motnjo
hranjenja.

Pomoč
pri prepoznavanju
motnje hranjenja.
Informacije za starše.
VSEBINA › Osnovna dejstva o motnjah hranjenja
                  Vloga primarne družine pri nastanku problematike motenj hranjenja
                  › Motnje hranjenja so vedno strategija preživetja
          

Osnovna dejstva o motnjah hranjenja  

  1. Motnje hranjenja so zelo razširjena problematika: Velikokrat ostanejo prikrite zaradi ozkih in strogih diagnostičnih kriterijev kot tudi družbene sprejemljivosti škodljivih načinov hranjenja.
  2. Lahko se razvijejo v vseh življenjskih obdobjih: Problematika prizadene tako ženski kot moški spol.
  3. Najranljivejša skupina so otroci in mladostniki: Zametki motenj hranjenja pogostokrat nastajajo ravno v zgodnjem otroštvu.
  4. Obstajajo različne vrste motenj hranjenja: Najizrazitejše oblike s svojskimi simptomi so anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija in bigoreksija.
  5. Motnje hranjenja predstavljajo način izražanja globoke čustvene stiske: Zato je za popolno okrevanje potrebna ustrezna strokovna pomoč, saj si posameznik ne glede na morebitna prizadevanja ne more samostojno zadovoljivo pomagati.



Vloga primarne družine pri nastanku problematike
  • Otrokova zavest in aktivnost sta v jedru socialno vzpostavljeni. Otrokov svet je vsestransko socialen, zato se večina stvari, ki jih otrok počne, čuti in dojema, dogaja v odnosu z drugimi (D. N. Stern 1985).
  • Otrok ima vrojeno potrebo po navezanosti, to pomeni, da že ob rojstvu išče stik s sočlovekom, ki bi mu bil na voljo in bi imel senzitivnost za njegove potrebe in želje. Značilnosti odnosa navezanosti otroku gradijo shemo po kateri bo doživljal svet in se prilagajal življenjskim situacijam (M. S. Ainsworth 1965, J. Bowlby 1988).
  • Izkušnje iz odnosa zgodnje navezanosti imajo direkten vpliv na oblikovanje raznolikih procesov v razvijajočih se otrokovih možganih, kot so spomin, regulacija emocij in značilnosti vedenja v medosebnih odnosih (Daniel J. Siegel 1999).
  • Otrokova psihična struktura je sestavljena iz njegovih najzgodnejših doživetij s starši. Doživetja iz primarne interakcije s skrbnikom imajo ključen pomen za razvoj vedenjskih, čutenjskih in miselnih vzorcev.  Zato je v zgodnjem otroštvu položen temelj duševnega zdravja. V prvih treh letih življenja si otrok ustvarja »koncept sebe« v razmerju do resničnosti, ki jo zanj kreira družinsko okolje (D. W. Winnicott 1957).
  • Posameznikova samopodoba je zgrajena na temelju osnovnih odnosov s pomembnimi drugimi v izvorni družini. Doživetja, ki jih ima otrok s starši se internalizirajo in postanejo mentalni modeli odnosov do sebe in drugih (H. Kohut 1987).

V okolju, ki dolgoročno ovira psihični razvoj otroka in izražanje njegovih razvojnih potreb, je otroku oteženo razvijanje osebnostne integritete. To mu onemogoča spontano doživljanje sebe, naravno sprejemanje sebe in učinkovito izražanje sebe. Otrok tako ostaja neopremljen za spopadanje s frustracijami in z življenjskimi stiskami. Zato obstaja možnost, da se v problemskih situacijah zateče k samouničujočemu vedenju. V primeru kronične stiske lahko otrok razvije vzorec samouničujočega vedenja, ki mu služi kot strategija preživetja (npr. motnjo hranjenja).


DRUŽINA IN SISTEMSKO RELACIJSKI VIDIK - Sistemsko relacijske teoretične smeri definirajo družino kot sistem v katerem so člani povezani preko nezavedne intrapsihične, interpersonalne in sistemske dinamike, ki usmerja njihovo družinsko življenje (M. Bowen 1978, D.E. Scharff in J. S. Scharff 1987, S. A. Mitchell 1988 in drugi). Zato ima vsaka družina svoja nezavedna pravila, zahteve, potrebe, razmejitve, načine sporazumevanja in specifične vloge, ki jih zasedajo člani družine. Motnje hranjenja postanejo v prepletu medosebnih relacij družinskega sistema pomembna regulativna funkcija, ki pomaga ohranjati ravnovesje družinskega funkcioniranja.

Iz sistemskega vidika je motnja hranjenja odraz družinskih odnosov. Oseba, ki se bori z motnjo hranjenja nosi nezavedno breme družine, ki se v družinski realnosti pogosto izraža na področjih izražanja čutenj, razmejitev med člani družine, medosebne komunikacije in reševanja konfliktov. Otrok z motnjo hranjenja navadno pripomore k vzdrževanju ustaljenega načina družinskega funkcioniranja.


VPLIV OSEBNOSTNIH LASTNOSTI - Poudarjanje, da k nastanku motnje hranjenja pripomorejo osebnostne lastnosti posameznika (npr. prilagodljivost, pridnost, rigidnost, želja po zadovoljitvi okolice, perfekcionizem) je zavajajoče. Vsekakor pripomorejo. Vendar moramo ob tem izpostaviti, da se takšne lastnosti večinoma razvijejo kot posledica prilagoditve družinskemu okolju. To v določenem obdobju od otroka zahteva razvoj specifičnih značilnosti, ki mu omogočajo optimalno prilagoditev na obstoječe družinske razmere.


STARŠEVSKA FUNKCIJA - Stiska otroka, ki se izraža z motnjami hranjenja lahko spodbudi starša da premisli, kaj je šlo narobe da njegov otrok trpi. Prav tako, da se zave kako lahko pomaga otroku, ko še ima to možnost. Starši imajo v takšnih situacijah ogromno moč. Pogosto so edine osebe, ki lahko s pravilnim zavedanjem glede nastale situacije in ustreznim ravnanjem mladoletnemu otroku učinkovito pomagajo. INFORMACIJE ZA STARŠE OBOLELIH OTROK.

Otrok lahko v nasprotnem primeru postane zaradi motnje hranjenja stigmatiziran član družine, ker »povzroča probleme«, je »težaven«, »hujša, brez razlogov«, že od nekdaj je "preveč občutljiv", »takšen pač je, vedno je bil bolj okrogel«. Ob tem se lahko starši nenehno trudijo, da bi ga spravili na zdravljenje, vendar na neustrezne načine. To situacijo poslabšuje. Ali pa njegovo stisko prezrejo in mu ne verjamejo, ko jim zaupa težave. V takšnih situacijah starši ovirajo otroka pri zdravljenju motenj hranjenja.





MOTNJE HRANJENJA SO STRATEGIJA PREŽIVETJA

O motnjah hranjenja največkrat razpravljamo kot o duševnih motnjah ali celo duševnih boleznih. Vendar obravnavanje problematike iz takšnih vidikov laično populacijo pogosto vodi k napačnemu razumevanju motenj hranjenja. 

Čeprav so motnje hranjenja klasificirane kot duševne motnje in imajo vse potrebne elemente, ki tvorijo zasvojitveno vedenje, v Svetovalnici Introspekta motnjo hranjenja prvotno obravnavamo kot strategijo preživetja človeka, ki se je znašel v stiski. Tako lahko lažje razumemo, kaj motnja hranjenja predstavlja, čemu služi in kakšen je njen smisel nastanka v določenem obdobju posameznikovega življenja.

 
PROBLEMATIKA MOTENJ HRANJENJA OMOGOČA PREBIJANJE IZ DNEVA V DAN

Regulativna funkcija problematike motenj hranjenja posamezniku pomaga preživeti. To pomeni, da uravnava njegova razbolela kognitivna, emocionalna in telesna stanja. Zaradi tega se oseba začasno bolje počuti.

Med drugim se to prepoznava kot:

  • PREUSMERJANJE POZORNOSTI
    Morebitne spremljajoče zadeve, kot so obremenjevanje s hrano, težo ali obliko telesa služijo kot  mehanizem nezavednega preusmerjanja pozornosti od bolečega duševnega doživljanja.
    Preusmerjanje pozornosti služi raznolikemu omamljanju, ki otopi čutenja. 
     
  • NADZOR
    Psihofizični napor, ki ga problematika zahteva, posamezniku omogoča nezavedno nadzorovanje duševnega doživljanja in trenutne življenjske situacije.
    Nadzor služi kontroli počutja in posledično delovanja, kar omogoča lažje shajanje z vsakodnevnimi življenjskimi situacijami in daje vsaj navidezen občutek varnosti.
     
  • SAMOZAVEDANJE
    Problematika posamezniku omogoča prepoznavanje in občutenje sebe. V skrajnih primerih predstavlja temelj posameznikove osebnostne identitete, ki služi kot nadomestek pristni samozavesti in samospoštovanju.



Prepoznavanje motenj hranjenja


Svetovalnica za motnje hranjenja INTROSPEKTA | info@introspekta.si | tel.: 040 202 695 | Pravno obvestilo | Struktura strani